Ansambel STOPAR

Ansambel "Stopar" je začel svojo glasbeno pot leta 1985 kot najmlajši narodnozabavni ansambel v Sloveniji, saj je bila njihova povprečna starost 15 let.

Da so sploh začeli, gre zasluga Robertu Stoparju, ki je svoj talent za harmoniko pokazal že v rani mladosti. V 3. razredu glasbene šole (na osnovni šoli pa je obiskoval 5.r.) se je opogumil in svojemu profesorju klavirske harmonike, Pavlu Koscu, povedal, da zna nekaj zaigrati tudi na diatonično harmoniko. Prof. Kosec pa je bil začuda navdušen in je začel pripovedovati, da je tudi on svojo glasbeno pot začel z diatonično harmoniko, ko je večkrat doma na vrtu v Mengšu, kjer je njegov oče imel lesno delavnico in gostilno, igral za zabavo gostom. Pripravila sta eno točko za nastop v Domu počitka v Mengšu. Te nastope je glasbena šola pripravljala v sodelovanju z osnovno šolo. Tam pa ju je opazila učiteljica matematike na OŠ Mengeš prof. Štefka Mlakar, ki pa je bila nad Robertom tako navdušena, da ga je določila, da so takoj naslednji dan vaje s šolsko folklorno skupino. Hitro se je moral na diatonično harmoniko naučiti dva plesa po posnetku godca, ki je do tistega časa skupino spremljal s klavirsko harmoniko. Postal je prvi dvanajstletnik, ki je otroško folklorno skupino spremljal z diatonično harmoniko. Ko so še istega leta odšli na srečanje otroški folklornih skupin Slovenije v Obrež pri Ormožu, je bila Mengeška otroška folklorna skupina najbolj pomembna, ker je imela godca-fantiča, ki je igral na diatonično harmoniko. Etnokoreolog, prof. Mirko Ramovš in muzikolog, Dr. Bruno Ravnikar sta bila nad tem tako navdušena, da sta na posvetu mentorjev potem ves čas poudarjala in dajala Mengeško skupino za primer, da je treba folklorno skupino spremljati z diatonično harmoniko. Prof. Ramovš je govoril, da bo na OŠ Mengeš pripravil simpozij za otroške folklorne skupine in Roberta za primerek godca. Vendar do tega ni nikoli prišlo. Pa vseeno, Robert je šel naprej in sicer leta 1983 so na pustni torek skupaj s prijatelji rajali po vasi in padla je ideja, da bi imeli ansambel. Res so začeli vaditi in prof. Mlakarjevi pripravili še eno presenečenje. Robert je dejal, da ima sedaj že ansambel in da bi radi igrali na kakšni šolski proslavi. Prof. Mlakarjeva je skomignila z rameni in privolila, da so pokazali, kaj znajo. Zadeva je bila takoj zadovoljiva in ker je bil to že pravi kvartet s pevcema, le kitarista še niso imeli, so že igrali na šolski prireditvi. Tako so se Stoparji, v sestavi:

• Nataša Stopar - pevka
• Jože Šarc - pevec
• Pavel Jerše - baskitarist
• Tomaž Šinko - klarinetist
• Franci Stopar - trobentar in
• Robert Stopar  - harmonikar

                   začeli vzpenjati. Zahvala gre pa tudi njihovim staršem, ki so jim vlili ljubezen do glasbe in jim pomagali na vsakem koraku, tudi finančno. 

     Končno so našli kitarista in sicer Romana Komatar s Podgorja pri Kamniku. Prvi nastop, sedaj že v kvintetu s pevcema, pa so imeli na mengeškem avto rally-ju pred tovarno Trak (zdajšnji Tuš).

     Ansambel Stopar se je potem prvič predstavil širšemu občinstvu na Mengeški mareli. Po zmagi v finalni oddaji "Kar znaš to veljaš" v Zrečah, ko so Stoparji , kot prvi tovrstni ansambel, dosegli laskavi naslov Amater leta 1985, pa se je odprla pot nastopov kot plaz.

     V letu 1986 je Franci Lipičnik poskrbel za vokalno okrepitev sestava in  pripeljal mlado dekle iz Šmarce pri Kamniku, Natalijo Šimunovič, ki je bila učenka glasbene šole, katere ravnatelj je takrat bil. Seveda je imel dober vpogled v talentirane učence in zato izbral najboljše. Natalija je bila najmlajša članica ansambla Stopar, saj jih je štela komaj štirinajst in potem na željo vodje Roberta odlično odpela skladbico Zaihtela bi od sreče.

    Največja organizacijska zasluga gre mami Tončki Stopar, ki takrat delala v DSSS Slovenskega narodnega gledališča (opera in drama) v Ljubljani in imela kot na dlani radio in televizijo, kajti nemalokrat je bilo treba skočiti tja in se dogovoriti za razna snemanja, se dobiti z novinarji, RTV uredniki ...

    Ansambel, ki ga je na zavidljivo raven pripeljal Franc Kompare kot njihov glasbeni mentor, je s pomočjo Francija Lipičnika, ki je za njih pisal glasbo in mag. Ivana Sivca kot pisca besedil, v dveh letih dosegel tako rekoč vse, kar je bilo možno na področju narodno-zabavne glasbe v slovenskem prostoru. Na Števerjanskem festivalu leta 1986 so zmagali z najboljšo melodijo festivala "Vsak ne more biti muzikant". Istega leta so na Ptujskem festivalu s skladbo "Dekle iz 2.b" dobili drugo nagrado za besedilo, leta 1987 za "Lastovke" in skladbo "Jaz pa vem" drugo nagrado občinstva, leta 1988 pa za skladbo "Koroška moja blečina" in "Ljubezen za ljubezen" tretje mesto strokovne komisije. Vsakič, torej trikrat pa so prejeli zlato Orfejevo značko za kvaliteto izvajanja.

     Na lojtrci domačih so leta 1986 nastopili kot mesečni zmagovalci s skladbo "Vsak ne more biti muzikant". Stoparji so takrat sprožili cunami čez vse ljudi v dvorani Tabor v Mariboru, ki je podrl stereotip, da je ta glasba samo za starejše. Leta 1988 pa so svoj uspeh ponovili s skladbo "Zaihtela bi od sreče".

     Nastopili so v Avstriji, Zahodni in Vzhodni Nemčiji od koder so se vrnili kot slovenski zastopniki v TV oddaji Muzikanti so tu.

     Njihova  prva  kaseta z naslovno  skladbo  Vsak ne more biti muzikant,  je bila prodana blizu naklade 50.000 izvodov.

     Druga kaseta z naslovom Srečno mladi fantje, je simbolizirala odhod štirih članov k vojakom in v ta namen so priredili tudi poslovilni koncert v Mengšu z istim naslovom, s kar trikratno ponovitvijo, ki je bil z nastopom v živo neverjetno kakovosten.

     Tretja kaseta Pod rodni krov je izšla, ko so fantje odslužili vojake.

   Čas prinese svoje. Prednosti "otroškega" ansambla ni  bilo več,  postali so zrel ansambel in vse to je sililo v novo kakovost, ki je začela nastajati s pomočjo Francija Lipičnika, Marjana Ogrina in strokovnega mentorja Franca Kompareta. Besedila so prispevali mag. Ivan Sivec, Fanika Požek, Nande Razboršek, Radovan Palčič in Kati Turk.

     Prišlo je do menjav članov ansambla in zadnja zasedba, ki je delovala devet let, je bila naslednja: vodja ansambla Robert Stopar - klavirska , diatonična harmonika in klaviature, brat Franci Stopar - trobenta, vokal, Tomaž Šinko - klarinet, saksofon, Pavle Jerše - bas kitara, bariton, Marko Šavli - kitara, vokal ter vokalisti Beti Stopar, Špela Malus in Andrej Ropas. Spet so bili skupaj taki, ki so gojili iskreno ljubezen do glasbe, zato so z veseljem pristopili k resnemu delu in kmalu so se pokazali rezultati.

     Nastopali so po vsej Sloveniji pa tudi v tujini, med drugim v Wiesbadnu, kjer so na največjem vinskem sejmu na svetu predstavljali Slovenijo.

      Posneli so četrto kaseto z naslovom Urca zamujena, ne vrne se nobena, na Lojtrci domačih so bili s skladbo "Beli pajčolan" kar nekaj časa na prvem mestu, s pesmijo "Pri nas doma" pa so tudi zamagali.

     Ob deseti obletnici svojega delovanja so spet pripravili jubilejni koncert in dvakrat napolnili Mengeško dvorano. Občinstvo je bilo navdušeno nad domiselnim in pestrim programom kjer so Stoparji dokazali, da so zrela in v vseh pogledih kakovostna glasbena skupina, ki je kos marsikateri skladbi, tudi tuji.

      Stoparji so tako vstopili v drugo desetletje svojega delovanja; skoraj vsi so postali očetje in mame. Ansambel je veliko napredoval in izdali so peto kaseto z naslovom Mama, ki je prelomna v več pogledih: tako po odraslem stilu, kot po temah. S to kaseto so se hoteli še enkrat oddolžiti svojim mamam, z motom: vsem mamam, katerih ljubezen in dobrota nas spremlja vse življenje in se nikoli ne izčrpa.

     Čeprav so bili Stoparji navdušeni glasbeniki, pa niso zanemarjali družinskega življenja. Zato je prišlo do obdobja, ko so glasbo na drugo mesto odrinili takrat že njihovi otroci.  V mengeški dvorani so pripravili še koncert in izdali  še zadnjo, šesto kaseto Naših petnajst let. Poleti leta 2000 so bili povabljeni še na turnejo po ZDA, kjer so imeli 9 igranj za naše zdomce. Odločili so se prekiniti delovanje in v tistem času so imeli skupno že petnajst otrok, od tega dvanajst sinov in tri hčerke, šestnajsti otrok pa je bil na poti...